Razmišljanja maničnega poeta

By Manični poet

Dolgo časa sem samo opazoval debato o družinskem zakonu, ki je prerasla v vsesplošno obračunavanje v dobro znanem slogu našega ljubega nekdanjega voditelja svobodnega sveta Georga Walkerja Busha. Če nisi z nami, si proti nam. Če nisi proti družinskem zakoniku, si za pedre in lezbijke. Še več. Če nisi proti, si peder. In pedri morajo umreti, goreti na grmadi, kastrirati jih je treba in poslati v psihiatrične ustanove, da jim vbijejo pamet v glavo in izbijejo neumnosti. Da ne bodo še kdaj pomislili, da bi ga vtikali tja, kamor sonce ne posije.

Čeprav ostro obsojam napade na gejevske in lezbične aktiviste, udeležence parade ponosa in svobodonosne lokale, kjer se dotični ljudje zbirajo, se še zmeraj ne morem otresti občutka, da provokacije prihajajo tudi z druge strani. Vsak nov napad s strani bedakov, ozkomiselnežev in zavrtežev pripelje do ostrejše retorike. Parada ponosa je vedno bolj ponosna, vedno bolj eksplicitna in vsakič zahteva več. A če dobro pomislimo, so vse zahteve odveč. Mar ne piše v ustavi, da smo vsi enakopravni, ne glede na versko pripadnost, spolno usmerjenost, raso in ostalo? Torej je vsa razprava o tem, kake pravice si zaslužijo manjšine, zaman. Trošenje energije. Izzivanje ljudstva, ki ni doraslo svoji človeški vlogi. Ustavno sodišče naj enkrat za vselej pojasni, da je ustava zakon, ki je nad ostalimi zakoni. In kot taka se mora spoštovati, njeno kršenje pa najostreje obsoditi in sankcionirati.

Napadi na aktiviste so torej obsodbe vredna dejanja, a po drugi strani jim gredo na roke. Vodo speljejo na njihov mlin. Pogajalsko izhodišče se dvigne. Kar je Tiananmen naredil za Kitajce, ki jih imamo še vedno za komunistične barbare, to so posnetki gorečih otrok v Vietnamu naredili za Američane. Miro Petek je po fizičnem napadu postal poslanec, branilec pravic in svobode, glasnik ljudstva. Da Vincijeva šifra je po obsodbi cerkve postala svetovni hit, tako kot Scorsesejeva Zadnja Kristusova skušnjava. Vsak napad na aktiviste doseže nesluteno medijsko pozornost, obisk ministrov, podporo najvišjega političnega vrha. Vsaka buška doseže stokrat več ljudi, kot jih bo parada ponosa. Vsak kovanec ima dve plati.

Razprava o družinskem zakoniku se je sprevrgla v razpravo, ki je tako patetična, tako rasistična in homofobna, tako ponižujoča za določene ljudi, da bi se sam najraje vrgel v kanto za smeti in ostal tam. Desnica je videla priložnost in jo izkoristila. 400 homoseksualnih partnerstev proti 400.000 družinam. In to ne kakršnimkoli družinam. O ne, prijatelji, govorijo o krščanskih družinah. Govorijo o moškem, ženski in otrokih. Vzgojeni v strogem krščanskem duhu, bogaboječi, z molitvijo na ustnicah in Jezusom Kristusom v srcu. Niti pomislijo ne na analni seks, bog ne daj na fafanje, lizanje, grizenje ali kakršnokoli drugo sprevrženo obliko spolnosti. Seks mora biti karseda dolgočasen in seme se ne sme trošiti v prazno. Kondom?! Moj bog, raje še peti otrok, tudi če ne bo imel za jesti, kot da bi šlo seme v prazno. Kontrola rojstev je vendar tako Hitlerjanska.

Da, tudi naš dragi führer se je spet znašel v centru pozornosti. Desničarji, potomci tistih, ki so še ne tako dolgo nazaj prisegali pred njim in ki so se borili na strani okupatorja, danes rohnijo, da levica nadaljuje Hitlerjevo delo. Da so nacisti. Da želijo prati možgane ljudem. Želijo jih prepričati, da so pedri in lezbijke normalni. Da bi Kristus vstal s križa, če bi vedel, kaj se dogaja v deželici pod alpami, in se takoj ulegel nazaj v grob.

Komunajzarska ideja je oživela in svet gre z njo v večni pekel. In saj veste, podgane prve zapustijo potapljajočo se ladjo. In ker desničarji slabo plavajo v razburkanih vodah, se na vse kriplje trudijo preprečiti, da bi se ladja sploh začela potapljati. Z vedno bolj krščansko retoriko. Z molitvijo. S pozivi v cerkvah. S prošnjami papežu. Za katerega je samo še vprašanje časa, kdaj se bo izkazalo, da ga je tudi sam vtaknil v kak nezreli cvet.

Dva dni nas še loči od “zgodovinskega” referenduma. Dva dni do odločitve ali smo ZA ali PROTI. Prepričujejo nas eni in drugi in zadeva postaja vse bolj agresivna. A dejstvo ostaja. Po 20 letih lahko zaključimo zadevo, ki ostaja odprta rana vse predolgo in ki je ni uspelo zaflikati niti eni pretekli vladi.

Retorika obeh strani je katastrofalna. Namesto, da bi Slovenci končno stopili skupaj in pokazali, da smo ZA rešitev problema, smo se pomaknili vsak na svoj breg in se z njega obmetavamo z drekom. Ne maram se postavljati ne na eno ne na drugo stran, čeprav bom v nedeljo brez najmanjše slabe vesti glasoval ZA. Ker je bilo dovolj. Ker smo boljši od tega. Ker je treba pokopati zgodovino.

Nekateri so PROTI. Jelinčič, Podobnik, Žerjav, NSi, seveda, Janša. Ah, Janša. Štiri leta si imel časa, pa si ga izkoristil za samopromocijo na Bledu, neizkoriščeno predsedovanje Evropi in nabiranju političnih točk med nestrpneži. Politika Janeza Janše je politika sovraštva, nestrpnosti, netolerance. On je sinonim za politikanta. Obrača se po vetru. Včeraj je bil zagrizen komunist, danes se pomika vedno bolj desno. Včeraj je bil za arbitražo, danes je gladko proti.

Ok, razumem strahove. Morda bomo izgubili del ozemlja. Skozi zgodovino smo le izgubljali, res je. Toda hej. Pravica do samoodločbe je temeljna demokratična pravica. Tako kot smo se mi odcepili od Jugoslavije, se je Celovec priključil Avstriji. Ok, Trst smo izgubili. Pa bi res želeli tisto ciganarijo na slovenskih tleh? Umazano pristanišče in par šoping centrov? Ste se kdaj peljali skozi? Ste se? Ste pomislili, kaj bi z dvema močnima lukama na tako malem ozemlju? In zdaj bi imeli še Rijeko. Ljudje, smanjite doživljaj. Resno.

Osebno mi je čisto vseeno, ali je mejna reka Mirna ali Vardar. Sam se počutim ravno toliko Slovenca kot prebivalca Lune. Kdaj se bomo začeli zavedati, da smo vsi povezani? Da smo prebivalci Zemlje. Zemljani. Narod in meje so nas v preteklosti delili in veliko krvi je bilo prelite za ozemlja, ki so vredna manj kot pičkin dim. Izgubili bomo nekaj zaselkov. Ljudem je vseeno. Radi bi mir. Vsi bi radi mir. Hipiji so nekoč govorili o dobi Vodnarja (age of Aquarius). Zakaj ne zdaj? Smo res tako kurčevo nesposobni in vase zagledani? Je samodestruktivnost res del nas? Moramo uničiti vse, kar je lepšega od nas? Boš ti razlagal našim zanamcem? Bom jaz?

Naj parafraziram znano partizansko pesem: “Kje so meje pregrade za človeške brigade? Ne za nas ni pregrad in ne mej!” Naj jih res ne bo. Predvsem v glavah. Te so najhujše.

By Manični poet

Včeraj se je zgodilo nekaj nepredstavljivega in mnogim med nami povsem novega. Študentski protesti so se začeli perfektno. Lep dan, množica, parole. Priznam, da so mi šle kocine pokonci ob vzklikih množice. A vseeno je prišlo do stvari, ki se ne bi smele zgoditi. Zakaj?

1. Predsednik DOS Aleksander Spremo je na Prešercu tulil, da so jim vzeli VSE pravice. Vzeli so jim brezplačno malico, ki smo jo plačevali vsi, ki smo hodili v srednjo šolo.

2. Semolič je tulil dijakom, da naj bodo uporniki. Dobil je upor!

3. ŠOS je pozival študente in dijake pred parlament in jim pripomnil, naj izrazijo svoje nezadovoljstvo. In so ga. Kasneje so se distancirali od tega in rekli, da je bil za njih protest končan ob treh.

4. Redarji so zatajili na celi črti. Sam sem trikrat miril podivjane posameznike.

5. Policisti si zaslužijo odlikovanje. Stal sem meter od čefurja, ki je tepel policaja s kolom, a ta ni ukrepal. Svaka čast!

6. Ne moreš dati ljudem v roke granitnih kock in jih nato pošiljati domov. Ko je padla prva šipa, se je usul dež tlakovcev.

7. Gostinci so veselo točili pijačo mladoletnikom, trgovci pa prodajali.

8. Pred parlamentom, razen Spremota, nisem videl fukncionarjev, ki bi poskušali miriti podivjano množico.

9. Študenti so bili v manjšini. Divjali so dijaki, anarhisti, ultradesničarji in čefurji.

10. ŠOS in DOS naj prevzameta odgovornost, plačata škodo, vodstvo pa naj ponudi odstop.

DOBILI STE ČRNO SREDO. ČESTITAMO! A z njo ste si podpisali smrtno obsodbo, tako kot IRA na Severnem Irskem. Počivajte v miru!

By Manični poet

Večkrat sem ju videl na ulici. Starca in njegovega malega črnega psa. Nista bila klošarja, da ne bo pomote. Stari je bil vedno urejen, s klobukom, zloščenimi čevlji in rjavim plaščem.

Kadar smo se srečali, je lepo pozdravil, nato pa poklical malega črnčka, ki je veselo raziskoval okolico, k sebi. Nikoli se nisva zares pogovarjala, le nekaj vljudnostnih fraz sva izmenjala in se podala vsak svojo pot. In mali črni kuža z njim. Tako usklajen par sta bila, tako srečna sta bila videti skupaj. Kot da sta ustvarjena drug za drugega. Mali nikoli ni bil privezan. Vedno se je počasi premikal pred gospodarjem in sem ter tja pogledal nazaj, da ga ne bi slučajno pustil za seboj. Kazal je radost do življenja, a tudi utrujenost. Videlo se je, da je star tudi on. Dva starčka torej. Stara prijatelja. Nerazdružljiva.

Zadnjič sem ga videl, kako hodi sam. Otožnega obraza in deloval je zamišljen. Malega črnuha ni bilo z njim. Starost ga je premagala. Odšel je v lepši svet, pasja nebesa, zagotovo. Stari je deloval zmedeno. Brez malega se ni znašel v tem času in prostoru. Nihče ni pogledoval za njim, nihče prišel k njemu, ko ga je poklical. Želel sem pristopiti in ga povprašati o malem, a je izgledal odmaknjen. Nisem želel obuditi spominov in mu vtirati soli v sveže rane. A prepričan sem, da bo kmalu dojel, da ga mali črni opazuje z neba, tam nekje za mavrico. In stari se bo zavedel, da se mu bo nekoč pridružil. In skupaj se bosta sprehajala po prostranih belih brezmadežnih poljanah. Tako kot nekoč. In mali bo pogledoval nazaj …

By Manični poet

Še vedno se premikamo globlje in globlje na človekovo temno stran … pizde so za nami, surle tudi, dame in gospodje – prasice.

Prasica = visoko razvito bitje ženskega spola, ki pa opravlja najbolj nizkotne dejavnosti. Podobno kot pri pizdi, je smisel njenega obstoja prizadeti sočloveka, ga razčlovečiti in razvrednotiti ter pustiti zgolj kup brezosebne in brezoblične zmesi mesa, dlak in krvi. Prasice so na prehrambeni lestvici višje od pizd, zato se jih pizde bojijo in se jih izogibajo. Za razliko od nižje razvitih prijateljic pizd, prasica točno ve kaj počne in to počne z užitkom. Medtem ko surle in pizde vse počnejo nagonsko in jim njihova dejanja ne prinesejo nikakrših ali zgolj zelo majhne užitke, prasice naravnost uživajo, ko vidijo, da so nekoga spravile v jok.

Naj vas nedolžen videz prasice ne zavede ...

Tipičen primerek prasice lahko najdete po nočnih klubih. Prasico je težko ločiti od parketa, potrebna je podrobna preučitev. Prasica si ponavadi nadene videz laminata ali pa kar bambusovega parketa in z njim rajca parketarje. Ni ga junaka, ki ne bi podlegel čarom prasice in ni ga korenjaka, ki se ne bi zlomil, ko opravi z njim. Prasičini udarci so skrbno preračunani in skrajno boleči. Prasica potrpežljivo čaka na svojo priložnost, nato pa useka hitro in nepričakovano. Tudi prasica se pusti razvajati, a za razliko od parketa, v tem ne čuti nobenega zadovoljstva. Razvajanje je za prasico zgolj sredstvo, s katerim pride do cilja.

Po indijanski legendi je prasica nastala, ko sta se sparila Megapizda in Alfasurla. Lastnosti obeh so se manifestirale v Evi, prvi človeški prasici in kasneje v vseh ostalih prasicah. Eva je, kot je dobro znano, ponudila Adamu prepovedan sadež (ne, ni bil del njenega telesa) in bog ju je vrgel iz raja. Tudi sodobne prasice se zgledujejo po Evi in jo častijo. Pogosta taktika prasic je, da se moškemu ponudijo, nakar sledi hladna in odločna zavrnitev, ki moškega pusti zgubljenega in prizadetega. A prasica ponavadi ne počiva in mu vtre soli v sveže rane. Zelo pogoste so zbadljivke glede fizičnega izgleda, dolžine penisa ali poraščenosti. Zaradi genov Alfasurle ima prasica sovražen odnos do celotnega človeštva, celo do istega spola in ostalih prasic. Geni Megapizde ji dajo potrebno ostrino in popolno neobčutljivost na bolečino. Ko se srečata dve prasici, se je bolj umakniti na varno. Znane so epske bitke med prasicami, ki so se končale z anihilacijo in totalnim opustošenjem.

Prasice so redkejše od pizd, a toliko bolj nevarne. Po popisu iz leta 2002 je bilo v Sloveniji 842 prasic. Njihova življenjska doba je 84,5 let, njihova povprečna starost 29,6 leta. Ponavadi živijo same, zelo redko v skupinah, saj dominantna alfa prasica pogosto onemogoči ostale prasice in z njimi nahrani svoje otroke. Prasice nimajo svoje svete knjige, ne boga, saj verjamejo, da so božanstva one same. Pred davnimi leti so častile hudiča, a so ga nekega večera zvabile v past in mu pripravile presenečenje, ki ga ni nikoli pozabil. Osramočen se je zavlekel v kraljestvo ognja, kjer ostaja še danes, osamljen, ponižan in objokan.

By Manični poet

Ker v zadnjem času opažam, da so se spet razpasle, bi danes spregovoril o bitjih, imenovanih “Surle” …

Surla = bitje, ki na prvi pogled izgleda povsem normalno, a pod površjem vre. Surla je nezadovoljna s svetom okoli sebe, a se ne trudi, da bi ga spremenila. Še več, surla si načrtno in sistematično prizadeva, da bi svet ostal enak in ne le to – surla želi v to potegniti čim več ostalih ljudi in jih transformirati ter s tem potrditi smisel svojega obstoja. Proces bi strokovno lahko poimenovali surlanje. Surle imajo svoje gibanje, imenovano surlizem in svojo knjigo – Surlan. Iščejo obljubljeno deželo Surlijo in čakajo vstajo prvega Surle, ki ga ljubkovalno kličejo Alfa. Surle prepoznamo po tem, da se niso zmožne nasmehniti in na situacije reagirajo povsem neprimerno. Usta so obrnjena navzdol, oči so steklene, gibi so počasni in pogosto neusklajeni. Surla si globoko v sebi želi biti ljubljena, a nikogar ne pusti blizu. Tudi če komu to uspe, bo surla nagonsko ušla, prekinila stike z njim in se potegnila v samoto. Surla ni družabno bitje in se povezuje le z ostalimi surlami. Skupaj nato obujajo spomin na stare dobre čase, ko je Surlija vladala svetu in so ljudje citirali zapise iz Surlana. Po zadnjem popisu je bilo v Sloveniji 43.568 Surl, od tega 27.234 žensk in 16.334 moških. Surle živijo dolgo, saj za svoj obstoj porabijo malo energije. Povprečna življenjska doba Surle leta 2005 je bila 84,6 leta, povprečna starost pa 37,2 leta. Ponavadi živijo v urbanih okoljih, ne pijejo in ne kadijo, kar jim še dodatno onemogoča, da bi jih družba sprejela. Leta 2002 so izvedli poskus, da bi ustanovili svojo državo, a je bil zatrt v kali. Leta 2012 naj bi poskusili znova. Če jim uspe, bo kočevski gozd postal suverena in neodvisna država Surlija in Alfa Surla naj bi znova vstal v obliki rjavega medveda.

By Manični poet

Parketarje sem obdelal že v prejšnjem zapisu, tokrat je čas za njih posel oziroma parkete. Torej …

Parket = uglajena, pogosto visoka in prsata ženska, ki že na prvi pogled deluje, da ve kaj hoče. In ve. Hoče dobro situiranega moškega, ki jo bo zadovoljil v vseh možnih pogledih. Išče torej parketarja. In dobro ve, kje iskati in kako prepoznati dobrega parketarja. Dober parket se sveti. To pomeni, da na njenem telesu ne najdeš kocine, obraz je naličen, usta so brezhibno namazana, iz njih diši po vijolicah. Parket se pusti razvajati. Parket je vedno žejen in nikoli si ne plača pijače. Pije viski, koktejle, vodko in šampanjec. Parket rad pije, a nikoli preveč. Za razliko od parketarjev, ne henga, ampak groova. Včasih boste videli dva ali več parketov okoli enega parketarja. Takrat se zavedajte, da prisostvujete ritualu izbire in zavrnitve. Zavrnjen parket se zavleče v kot in si liže rane, nato pa poišče žrtev, ki je znana tudi pod imenom “rebound guy”. Parket vedno išče nekoga, ki ga bo položil hitro, učinkovito in kvalitetno. Kljub temu, parket ne mara, da nekdo hodi po njem.

Primer bambusovega parketa:

Poznamo več tipov parketov. Najbolj pogosta je klasična lesena. Klasična lesena oblika parketa je tipična za večino slovenskih klubov. Izgleda 4 od 5 in prihaja iz Ljubljane. S svojo prisotnostjo privabi poglede 80 odstotkov moških. Hodi na fitnes, pije martini bianco, fuka trikrat na teden.

Redkejša oblika je laminat. Laminat je parket, ki ga srečamo zelo redko. Laminat ni pravi parket, ampak gre za umetno obliko. Zelo verjetna je vsaj ena plastična operacija. Pritegne pogled 95 odstotkov moških, tretjina jih dobi erekcijo, vsaj dva od stotih tega ne zdržita in ju izda srce. Je čista petica. Prihaja s province. Hodi na pilates, pije dom perignon, fuka enkrat tedensko.

Najredkejša oblika je bambusov parket. Bambusov parket je tako redek, da ga večina moških vidi le enkrat v življenju, upreti pa se mu ne more noben. Bambusov parket je tako nežen, da ga številni sploh ne zaznajo, tisti ki ga, pa nikoli več niso enaki. Hodi na diamantni piling, pije Evian, fuka nekajkrat letno, a takrat se trese zemlja in odpre nebo.

Sem prebral danes zjutraj, da naj bi bil moj roman Zgodba o Davidu Locku plagiat. In na tem mestu povem, da je to popolna izmišljotina. Zgodba je povsem moja, je pa res, da sem vključil nekaj citatov iz knjig in filmov. A tega mi avtor bloga ne očita, temveč kot primerjavo daje tekst, ki ni niti približno podoben mojemu.

In zdaj se sprašujem, če to ni spet tipična slovenska fovšija, tipa naj sosedu crkne krava. A kot pravijo – slabe reklame ni in vsak tak zapis mi zgolj daje več energije in volje, da nadaljujem začrtano pot.

Pozivam vse, ki imajo kaj povedati, naj pridejo na žur 26. 2. v Kolovrateater v Ljubljani, pa bomo v živo kako rekli. Takole prek blogov obračunavat je pa nezrelo.

Lepo se imejte,

MP

Surle smo obdelali, čas je da se poglobimo globlje v človeško dušo …

Pizda = Za razliko od splošnega prepričanja, pizda ni ženski spolni organ, kljub temu, da ga nekateri vulgarno tako imenujejo. Prav tako pizde niso podobne ženskim spolnim organom, saj so slednji veliko lepši in nežnejši od človeških pizd. Kako torej prepoznamo pizdo? Pizda je ena najnižjih oblik homo sapiensa, z enim samim ciljem – zagreniti življenje sleherni duši. Pizda vidi vse slabo. Ni je stvari, ki bi pizdo osrečila, morda le za hip, a jo kmalu zagrabi pizditis in belo se hitro spremeni v črno. Pizda širi slabo energijo in črpa dobro. Je nekakšen vorteks, črna luknja, ki srka dobro voljo iz svoje bližnje okolice in jo transformira v slabo. Pogosto vidite pizde, kako brez kakega posebnega razloga stojijo v množici ljudi, z bebavim pogledom na obrazu. Takrat se pizda hrani. Pizda je napredna oblika surle, takorekoč vladajoča kasta. Vsaka surla teži k temu, da bi postala pizda, a le redkim uspe. Pizda ni kompleksno bitje, je pa zakompleksano do skrajnosti. Kljub temu pizda ve, zakaj počne kar počne. Njen fokus je jasen, njen um bister, njene besede prodorne, njen korak uren. Pizde se včasih zbirajo v skupine, imenovane klani. V klanih kujejo načrte in razmišljajo, kako pohabiti čim več ljudi. Nekoč je obstajalo gibanje – pizdolizem – a ga je pizdam uspelo uničiti. Kot v vsaki družbi imajo tudi pizde hierarhijo. Obstajajo tri vrste pizd: osnovna pizda ali mala pizda (vojaki, delavci, skrbijo za širjenje slabe energije), preroške pizde ali guru pizde (redka oblika, širi slabo energijo s pomočjo demagogije o koncu sveta in podobnih jajcih) in kraljeve pizde aka peesda royal (modra kri, predstavniki najvišjih družbenih slojev, direktorji, politiki, zdravniki, sodniki). Tudi pizde imajo svojega boga – Megapizdo – za katerega se govori, da bo stopil z neba, ko bodo mini pizde asimilirale dovolj ljudi, da se bo lahko mirno hranil do konca dni. Pizd je bistveno manj od Surl. Po zadnjem popisu v Sloveniji 4.259. Povprečna pizda živi 73 let, povprečna starost je 32,1 leta. Njihov slogan je domiseln, a vseeno globok – nimam dnarja nimam časa a bom vedno pizda vaša.

By Manični poet